Znameniti Celjski grofje

Konrad Žovneški: Zgodbo slavnih Celjskih začenjajo Žovneški gospodje. Konrad Žovneški je bil svobodni plemič in prednik Celjskih grofov. Bil je pesnik in trubadur, pravi prvak viteške poezije, ki je živel v prvi polovici 13. stoletja na gradu Žovnek v Savinjski dolini, v bližini današnjega Žalca. Za njim so ostale tri pesnitve, ki opevajo, kot se za viteza spodobi, častno in duhovno ljubezen do dame.

Friderik I. Celjski: Z njim se je začela zmagovita linija celjskih grofov. Zadnji Žovneški gospod in prvi Celjski grof je bil Friderik I., sin Ulrika II. Žovneškega in grofice Katarine Vovbrške. Po izumrtju moške linije Vovbržanov je Friderik v začetku 14. stoletja podedoval veliko posesti in gradov. Cesar ga je v 14. stoletju povzdignil v prvega pravega Celjskega (državnega) grofa z dednim naslovom.

Herman II. Celjski: Vnuk Friderika I. Celjskega in sin Hermana I. Celjskega. Pod njegovim vladanjem, ki je trajalo kar 50 let, je rodbina Celjskih dosegla meteorski politični vzpon. S spretnostjo pretkanega diplomata je širil teritorij in moč Celjskih na tleh srednjeveške Evrope. V bitki pri Nikopolju leta 1396 je pomagal rešiti življenje kasnejšemu cesarju Svetega rimskega cesarstva, Sigismundu Luksemburškemu. Ta je njegov pogum in pomoč bogato nagradil z novimi posestvi, Herman pa mu je ponudil roko svoje hčere Barbare Celjske, ki je po poroki s Sigismundom postala ogrska, češka in nemška kraljica ter s tem najvišje kronana glava v slovenski zgodovini.

Barbara Celjska: Najmlajša hči Hermana II. Celjskega. Ko se je poročila s Sigismundom Luksemburškim in postala trojna kraljica, še ni štela 15 let. Kljub temu, da so bili vzvodi oblasti v rokah njenega moža, so se začele širiti govorice o njenih sposobnostih in moči, saj naj bi z delom gospostev in blagajne upravljala sama. Poznala je tudi skrivnosti alkimije ter vzbujala strahospoštovanje povsod, kjer se je pojavila. Barbara Celjska je stala tudi za elitnim Zmajevim redom vitezov, ki ga je ustanovil njen mož, trojni kralj in cesar Sigismund. Člani, med katerimi so bili tudi njen oče Herman, brat Friderik in celo razvpiti grof Drakula, so zaprisegli zvestobo kralju in kraljici, s simbolom zmaja pa so po vsej Evropi branili krščanstvo.

Friderik II. Celjski: Sin Hermana II. Celjskega ter najbolj legendarni član rodbine Celjskih, poleg očeta, sestre Barbare Celjske in sina Ulrika II. Oče ga je politično izkoristil v času hitrega vzpona Celjskih in ga poročil z Elizabeto Frankopansko, ki je izhajala iz ene najvplivnejših in najbogatejših hrvaških rodbin. Njihove posesti so s to poroko pripadle Celjanom. Friderika II. Celjskega v zgodovinskem spominu živo ohranja tragična zgodba z Veroniko Deseniško, v katero se je zaljubil, ko je bil že poročen. Herman II. zveze ni odobraval in je Veroniko dal utopiti, Friderika pa je zaprl v stolp in ga želel izstradati. Odnos med očetom in sinom je postal še bolj poln nasprotij in sovraštva. Za zgodovino Celja je ključno, da je cesar Sigismund Friderika II. Celjskega in sina Ulrika II. hkrati povišal v državna kneza. Friderik je Ulriku prepustil večino poslov in nadaljnje širjenje ozemelj, Celju pa 11. aprila 1451 podelil privilegijsko listino z mestnimi pravicami.

Ulrik II. Celjski: Sin Friderika II. Celjskega in zadnji Celjski grof. Ulrik II., ki je bil bolj kot očetu podoben ambicioznemu dedu Hermanu II., je imel visoke politične cilje. Veliko časa je preživel na Ogrskem in na Češkem, kjer se je izuril v politiki in svetovljanstvu. Postal je skrbnik mladoletnega ogrskega kralja, s čimer si je nakopal veliko tekmecev in sovražnikov. Vpliv in ozemlja Celjskih je kot zadnji potomec dinastije še razširil, s Habsburžani pa sklenil dedno pogodbo o vzajemnem dedovanju, če bi katera od rodbin ostala brez dednega potomca. Leta 1456 so ga v dobro načrtovani zaroti umorili politični nasprotniki na trdnjavi Kalemegdan v Beogradu. Tako je slovita rodbina ostala brez zadnjega moškega dediča, v duhu in spominu vseh naslednjih generacij Celja pa ni nikoli izumrla.