Največji slovenski srednjeveški grad kot utrdba na vrhu hriba že od daleč nadzira vse prometne poti proti središču Celja.
Prvi temelji Celjskega gradu Celje so stali že v drugi polovici 12. stoletja. Od takrat je bilo grajsko poslopje priča mnogim prelomnicam zgodovine. Celjski grad je najbolj znan kot dom Celjskih grofov, najvplivnejše vladarske dinastije na Slovenskem. Spomine na preteklost ohranjajo vznemirljive legende, razstave in interaktivna doživetja. V toplejšem delu leta se odvijajo programi Žive zgodovine s kulturno-zgodovinskimi društvi iz vse Slovenije. Grajsko dvorišče je najbolj živahno v času poletnega srednjeveškega vikenda, ko oder zažari ob nastopih gostujočih zvezd.
Že dolgo, preden so Celje zaznamovale tri zvezde, se je razcvetelo ob sotočju treh rek in v središču trgovskih srečanj stare Evrope, na jantarni poti med Baltikom in Sredozemljem. Bojeviti Kelti, ki so nasledili Ilire, so tu zgradili mestno naselbino Keleia, ki je obogatela s trgovino z železom. Kasneje so Stari Rimljani prispevali k razcvetu antične Celeie, enega najpomembnejših mest v noriški provinci. Nato se je razvila srednjeveška trška naselbina, na pečini nad Savinjo pa je zrasel Celjski grad, ki se je skozi stoletja razširil po celem hribu in začel vzbujati strahospoštovanje od blizu in daleč. Skupaj z gradom so se širili tudi miti in legende. Šepetalo se je, da se je po enem od njegovih podzemnih rovov, ki je povezoval grad s spodnjim Celjem, dalo jezditi celo s konjem.
Prvotni lastniki Celjskega gradu so bili Vovbrški grofje s Koroške. Po dolgotrajnih nasledstvenih bojih so l. 1333 grajsko poslopje podedovali Žovneški gospodje, ki so se po gradu poimenovali Celjski in napisali prvo poglavje zgodovine najvplivnejše vladarske dinastije na Slovenskem. Celjski grofje so pričeli hladno, strateško utrdbo spreminjati v udobnejšo stanovanjsko rezidenco. Postavili so novi palacij, ki je nudil več udobja za bivanje. Zgornji dve etaži so celo ogrevali! Prvotna arhitektura ni več zadostovala za obrambo celotnega gradu. Zgradili so štirinadstropni notranji obrambni stolp (Friderikov stolp) ter povečali grajsko obzidje, ki so ga opremili s stolpičema, zidno krono in lesenim obrambnim hodnikom, po katerem se je mogoče sprehoditi še danes. V 2. polovici 15. stoletja, ko so celjske zvezde sijale najmočneje, je zrasel še mogočen peterokotni stolp, poglobil se je obrambni jarek, grajsko jedro pa je dobilo nov dostop z dvižnim mostom.
Celjski grofje so zgodba o meteorskem vzponu. Na višku moči so imeli v lasti več kot 120 gradov in posesti. Postali so ena najvplivnejših dinastij srednjeveške Evrope in si s tem nakopali ne le več zaveznikov, ampak tudi več tekmecev. Med glavnimi so bili sloviti Habsburžani. Celjani so izurili cele konjenice vitezov in vojakov, obrambne funkcije gradu pa so morale delovati kot dobro naoljen stroj. Za primer zasede je bila žitnica povezana s skrivnim rovom, da nasprotnik gradu ne bi izstradal. Današnji vodniki na ogledih gradu radi povedo, kaj se je zgodilo, če se je dvignil most in so nad njim stali celjski ostrostrelci. Prišlekom se je takrat slabo pisalo, kar pa se danes ne dogaja več.
Ob smrti Ulrika II., zadnjega celjskega grofa, so se razvneli hudi boji za dediščino. Zidove so opremili s strelnimi linami in prsobrani, skozi katere so lahko strelci ciljali napadalce, sami pa so bili zaščiteni. Zidove so nazobčali, ob tleh pa so stale niše s strelnicami za težje ognjeno orožje. Po izumrtju slovite rodbine Celjskih je po vnaprej podpisani dedni pogodbi vse pripadalo Habsburžanom. Celjski grad je postal legenda, ki jo je začel glodati čas. Danes obnovljeno grajsko poslopje priča o stari slavi in ostaja simbol najmočnejše plemiške družine, ki je kadarkoli živela na Slovenskem.
Čeprav po gradu ne odmevajo več koraki in ostroge velikih Celjanov, jih obujajo njihovi oboževalci in interpreti kulturno-zgodovinskih društev, ki s ponosom sprejmejo obiskovalce na gradu kot vitezi in dvorne dame. Živa zgodovina, koncerti in poroke na grajsko dvorišče vabijo vse, ki se želite potopiti v zgodovino srednjega veka in se za trenutek počutiti kot pravi grofje.
