0

Miti in legende

Pomaknite navzdol

O črnem vranu

Preden je šel grof Ulrik v boj, je njegova visoka gospa videla črnega vrana. Grofa je svarila: »Ne hodi zdoma, videla sem črnega vrana, to pomeni nesrečo!« Vendar je Ulrik ni poslušal in je šel. Med bojem v Beogradu je zagledal istega vrana, ki ga je prej videla njegova gospa. Prav v trenutku, ko ga je opazoval, naj bi mu sovražniki v zaroti zadali smrtni udarec.

O ječi grofa Friderika

Sodeč po govoricah je Friderik II. Celjski, sin mogočnega grofa Hermana II., neke noči pomagal spraviti s sveta svojo prvo in zakonito ženo Elizabeto Frankopansko. Takoj zatem se je očetovi volji navkljub na skrivaj poročil z Veroniko Deseniško. Zaradi tega je Herman II. sina zaprl v glavni stolp, kjer ga je po legendi hotel kar izstradati, Veroniko pa je dal utopiti, potem ko so jo oprostili v prvem čarovniškem procesu na Slovenskem, ki ga je sprožil prav pretkani stari grof. Legenda pravi, da je Friderika gotove smrti rešil zvesti oproda, ki je skopal podzemeljski tunel, skozi katerega je Frideriku prinašal hrano.

O usodi grajskega vodnjaka

Neki kmet je prišel ponoči na Celjski grad, da bi sporočil lastniku pomembno novico. Ko je prišel na dvorišče, je nenadoma zaslišal glas: »Kje je moja zemlja, kje je moj grad, kdo sem jaz?« Le koga je zagledal kmet, ko se je približal vodnjaku? Grofa Ulrika, stoječega do pasu v vodi in vsega razmesarjenega. Odtlej si nihče več ni upal po vodo, vodnjak pa so v strahu kar zazidali.

O zakladu na Celjskem gradu

Pred več kot stoletjem je v neki koči pod gradom živel pogumen dninar. Ko se je nekoč ponoči vračal domov, je blizu grajskih vrat zagledal čudnega možakarja visoke rasti in širokih ramen na vozu. »Kaj pa voziš in kam?« ga je vprašal dninar. Odgovora ni dobil, pa je voznika pocukal za roko. Toda roka je bila natlačena s slamo. Dninar jo je hitro spustil in stekel po soseda iz bližnje koče. Komaj je odšel, je voznik z bičem počil tako močno, da je kar zagrmelo. Ko se je dninar vrnil, voznika ni bilo nikjer. In kaj je vozil? Baje nič drugega kot denar Celjskih grofov. In legenda pravi: ko bi ga bil dninar le držal za roko, da bi ura odbila polnoči, bi bil ves denar njegov. Tako pa je bilo prepozno.

O mostu med Celjskim gradom in Miklavškim hribom

Legenda govori, da je v času Celjskih grofov Celjski grad na levem bregu Savinje in Miklavški hrib nasproti, kjer stoji mala cerkvica sv. Miklavža, povezoval viseč usnjen most. Prav takšnega zdaj spet načrtujemo v Celju, da bo povezal nabrežje reke Savinje, celjski Mestni gozd in Celjski grad. Ljudje so še v preteklem stoletju na Miklavškem hribu znali pokazati v skalo pritrjen obroč, ki naj bi držal ta most.

Spletno mesto uporablja piškotke za pravilno delovanje spletne strani in izboljšanje vaših izkušenj. Več informacij najdete v Politiki o piškotkih .

s tem dovoljujem uporabo podatkov za vse spodnje namene.