Veronika Deseniška – ženska, ki je ljubila globoko, a živela prekratko. Njena ljubezen do Friderika II. Celjskega je presegla družbene meje in se zapisala v zgodovino. Umrla je tiho, a spomin nanjo še vedno govori. Med zidovi Celjskega gradu še vedno odmevajo njeni koraki. In srce mesta jo še danes čuti.
💔 Veronika Deseniška – ljubezen, ki po 600. letih še vedno živi
Rodila se je konec 14. stoletja na Hrvaškem, kot hči nižjega plemiča. Njeno življenje sprva ni obetalo nič več kot skromno usodo ženske v ozadju zgodovine. A Veronika ni bila običajna. Bila je lepa, bistroumna, nekateri pravijo, da je imela oči, ki so govorile več kot besede. Njeno srce pa je premoglo tisto redko moč – zmožnost ljubiti, brez strahu, brez računice. S Friderikom II. Celjskim, dedičem mogočne rodbine Celjskih grofov, se je spoznala na dvoru. On – vzgojen v bogastvu in pričakovanjih. Ona – iz drugačnega sveta. A nekaj med njima je takoj preseglo prostor in čas. Bila je toplina v pogledu, razumevanje v tišini. Bila je ljubezen, tista prava. In čeprav je bil Friderik že poročen, je po smrti prve žene Elizabete Frankopanske v Veroniki našel tolažbo, dom in življenjsko zavezo. Poročila sta se v tajnosti – brez blagoslova njegovega očeta Hermana II., ki je to zvezo dojel kot izdajo rodbine.
Ljubezen, ki bi morala biti slavljenje dveh duš, je postala politični škandal. Herman II. je Friderika zaprl, Veroniko obtožil čarovništva – v dobi, ko je bil takšen madež lahko smrtonosen. Obtožili so jo, da je s čarovnijo zapeljala sina, da ga je z zelišči omrežila. A Veronika ni bila čarovnica. Bila je samo ženska, ki je ljubila – premočno, preveč odkrito za svet, ki ni priznaval ljubezni brez rodovnika. Po sojenju jo je sodišče oprostilo. A pravica ni prinesla rešitve. Herman II. je ni mogel sprejeti. V tišini grajskih zidov jo je lastnoročno obsodil. Leta 1425 je Veronika umrla na gradu Ojstrica. Pripoved pravi, da so jo utopili. Umrla je sama – a ne pozabljena.
Friderik jo je dal pokopati v Jurkloštru. Nikoli je ni pozabil. In Celje tudi ne.
🏰 Veronika v srčiki celjske zgodovine
Veronika Deseniška ni izmišljena junakinja – je resnična ženska, ki je ljubila plemiča, ko to ni bilo dovoljeno. Njena zgodba je globoko vtkana v zgodovino Celjskih grofov – edine slovenske plemiške rodbine, ki se je zavihtela med evropsko elito. In vendar je najbolj človeški del te zgodovine prav Veronika.
Njuna ljubezen je po svojem bistvu podobna Romeu in Juliji – a se je zares zgodila. Niso jo zapisali pesniki, temveč kronisti. Niso jo ponesli verzi, temveč srce – uporniško, pogumno, tragično.
🌹 Kaj Veronika pomeni danes?
Veronika je simbol ljubezni, ki kljubuje pravilom. Simbol ženske, ki ni bila tiho. Po 600. letih nas še vedno navdihuje:
– v muzikalu Veronika Deseniška skladatelja Leona Firšta,
– na literarnih večerih in tematskih vodenjih, kjer “oživi” in obiskovalcem zaupa svojo zgodbo,
– v Kavarni Veronika na gradu, kjer strežejo sladico “Veronikin štrudelj”,
– in v tihem kotičku na Celjskem gradu, kjer lahko pustiš sporočilo v leseno srce – kot poklon ali priporočilo,
– v slikarskih delih lokalnih umetnikov …
Veronika Deseniška danes ni le zgodovinska osebnost – je duša mesta. Morda te ne bo nagovorila z glasom, a jo boš začutil, če se boš ustavil. Morda v melodiji. Morda v vonju njenih zelišč. Morda v lastnem srcu.
